Vsak, ki živi s sladkorno boleznijo tipa 1, ima svojo edinstveno zgodbo. Mi smo se odločili, da jo bomo predstavili na poseben način – v obliki 10 kratkih vprašanj.
Kdaj je prišla diagnoza, kako se je spremenilo življenje in kaj jih najbolj motivira? S temi kratkimi intervjuji želimo predstaviti izkušnje različnih ljudi – za podporo in navdih. Našli pa boste tudi kakšen smešen pripetljaj, ki ga prinese življenje z diabetesom tipa 1.
Naj vas zgodbe drugih sladkorčkov spomnijo, da v tej izkušnji niste sami. ❤️
Urša je leta 2003 dobila »sladko presenečenje« – diabetes tip 1. Od začetne discipline je z leti, malo po malo, popuščala z izgovorom: »Saj bom pokrila z inzulinom!« Pred nekaj leti pa se je odločila, da prevzame popoln nadzor nad svojim zdravjem. S sistematičnimi spremembami pri prehrani, spanju, gibanju in upravljanju stresa, ji je uspelo drastično znižati potrebo po inzulinu in doseči počutje, ki ga doslej ni poznala. Danes na portalu Moj sladkor – Čista 5ka deli svoje dragocene izkušnje, preizkušene nasvete in navdihujoče zgodbe drugih posameznikov s sladkorno boleznijo, s ciljem, da bi vsem olajšala pot do boljšega počutja in višje kakovosti življenja.
1. Koliko ste bili stari, ko ste zboleli za diabetesom tipa 1?
Zbolela sem pri 20 letih, le en mesec pred svojim 21. rojstnim dnem. Tisti vikend sem preživela v Žusterni z mamo, sestro in nečakom. Spomnim se, kako sem se za pot domov, ki je trajala dve uri, založila s štirimi plastenkami Radenske po liter in pol. Mama me je že zaskrbljeno opazovala, saj sem že celi vikend neustavljivo pila. Prav tako sem pojedla ogromno kompota, ker sem hrepenela po tekočini. V ponedeljek po tem vikendu sem zjutraj začela močno bruhati in sem zato odšla do moje zdravnice. Hitro je videla znake za diabetes in me poslala naprej v Ljubljano na polikliniko, kjer so potrdili diagnozo.
2. Ali se spomnite prve stvari, ki ste jo izrekli, ko ste izvedeli za diagnozo?
Uff, tega se res ne spomnim. Se pa zelo dobro spomnim moje krasne diabetologinje, ki je takrat poskrbela zame, pa tudi za mojo mami. Diabetologinja, ki še vedno skrbi zame.
Vem pa, da sem že pred diagnozo čutila, da nekaj ni v redu. Dolgo sem bila slabotna in brez energije, a sem odlašala z obiskom zdravnika, ker me je bilo strah, da bo diagnoza nekaj veliko hujšega. Ko sem po začetnem šoku dojela, da je “samo” to, sem začutila pravo olajšanje.
3. Kako bi opisali življenje z diabetesom?
Meni je diabetes v življenje prinesel precej sprememb in z njimi tudi odgovornost do sebe in svojega zdravja. Za to sem iskreno hvaležna, saj verjamem, da brez tega morda ne bi našla moči za vse pozitivne spremembe, ki sem jih naredila. Danes se veliko bolj zavedam, kako lahko vse v življenju močno vpliva na mojo energijo v pozitivnem ali negativnem smislu. Učim se iskati ravnovesje in zavestno pazim na to.
4. Kako je diabetes spremenil vaš pogled na življenje?
Diabetes me je naučil, da se vse v življenju zgodi z razlogom. Tako kot prepiri prinesejo priložnost za učenje in rast, tudi bolezen pride z določenim namenom. Zame je postal opomnik, kako pomembno je imeti jasen cilj in kako vsaka odločitev in vsako dejanje vpliva na to pot do cilja.
Ko nisem imela jasnega cilja, mi je bilo vseeno, ali sem slabe volje, jezna ali brez motivacije. Danes je moj cilj zdravo in dolgo življenje – in zato si ne dovolim (oziroma je tega veliko manj, kot včasih), da bi me ljudje ali situacije “vrgle iz tira”. Zavedam se, da delam proti sebi vsakič, ko to dovolim. Odgovornost za moje življenje je izključno moja in vsaka odločitev v dnevu je priložnost, da izberem tisto, kar me vodi naprej – v prid zdravja in dobrega počutja.
Zaradi diabetesa veliko bolje razumem, kako pomembno je zdravje in tudi, kakšen vpliv na zdravje imam sama.
5. Kaj vas je najbolj skrbelo v zvezi z življenjem s to boleznijo?
Hmm, moram res razmisliti… Na začetku je bil največji izziv šok ob vseh spremembah, ki jih diabetes prinese. Strogo sem se držala prehrane in gibanja, a mi to ni predstavljalo težave – niti me ni posebej skrbelo.
Šele kakšnih 10 let kasneje sem prišla do točke, ko sem zaradi manjših popuščanj skozi leta postopoma začela uporabljati vse več inzulina (razmišljanje: “Saj bom pokrila z inzulinom.”). Takrat sem bila pri približno 50 enotah na dan in tudi več. V tistem obdobju sem doživela nekakšen aha trenutek. Zavedla sem se, da če nadaljujem v tej smeri, moje zdravje in prihodnost ne bosta takšni, kot si ju želim. To me je zares prebudilo in spodbudilo k spremembam, ki so v moje življenje pripeljale več zdravja.
6. Najbolj smešna stvar, povezana z diabetesom, ki se vam je kdaj zgodila.
Joj, še vedno se spomnim lističev za merjenje sladkorja v krvi – ti so bili res povsod! Izmeriš sladkor, listič pospraviš v robček, škatlico ali žep in misliš, da si urejen… potem pa jih najdeš na najbolj neverjetnih mestih.
Bili so v torbici, v avtu, zataknjeni med strani notesnika, pa celo v opranih nogavicah! Nikoli nisem vedela, kje me bo kakšen spet presenetil. Kot da imajo svoje življenje! 😄
7. Najbolj neprijetna stvar, povezana z diabetesom, ki se vam je kdaj zgodila.
Najbolj neprijetne situacije so bile zagotovo povezane s hipoglikemijami. Nekajkrat se mi je zgodilo, da sem v službi, tudi sredi sestanka, prišla v hipo – začela sem se potiti in počutila sem se res neprijetno, saj nisem želela, da sodelavci opazijo.
Situacija, ki je ne bom pozabila nikoli, pa se je zgodila, ko je bil moj starejši sin še majhen. Zaradi jutranje hipoglikemije sem prespala budilko, sin pa se je medtem sam prebudil. Star je bil okoli 3 leta. Ni me mogel prebuditi, potem pa se je odločil, da mi pripravi vse za dobro jutro – prinesel mi je zobno ščetko, zobno pasto in kreme za obraz ter vse to lepo zložil na nočno omarico poleg mene. Na koncu me je prebudil telefonski klic moje mame, ki je izvedela, da nisem prišla v službo, niti nisem peljala sina v vrtec in je želela preveriti, ali je vse ok.
8. Največja zmaga, na kaj ste najbolj ponosni?
Najbolj sem ponosna na svoja dva sinova in na odnos, ki ga imamo. Pravzaprav je beseda hvaležna še bolj primerna za opis teh občutkov.
Kar se tiče diabetesa, pa je moja največja zmaga to, da sem v zadnjih nekaj letih s spremembami v življenjskem slogu uspela zmanjšati porabo inzulina za približno 70 %. Iz tega se je rodil tudi projekt Čista 5ka, ki ga razvijam z željo, da s svojo izkušnjo in izkušnjami drugih diabetikov pomagam tistim, ki se soočajo z izzivi sladkorne bolezni.
Ogromno motivacije mi daje dejstvo, da sem danes bolj zdrava, kot sem bila pred desetimi leti, in zavedam se, da lahko svoje zdravje še naprej izboljšujem.
9. Kaj najbolj pogrešate iz časa pred diagnozo?
Joj, to je res že dolgo nazaj. Iskreno, ne pogrešam ničesar posebnega. Danes veliko bolje razumem, kako nezdrave so bile nekatere moje takratne navade, in tudi če bi lahko, jih ne bi vrnila nazaj v svoj vsakdan. Moje življenjski stil je zdaj mnogo bolj uravnotežen in zdrav.
10. Kaj bi bila prva stvar, ki bi jo storili, če bi ozdraveli?
Oh, to je pa najlepše vprašanje, prava češnjica na koncu 🙂 Mislim, da bi se najprej zjokala od veselja in hvaležnosti. To bi bil tako velik trenutek, da bi ga sprva želela obdržati samo zase. Novico bi delila s svojim partnerjem, nato pa bi si vzela nekaj časa, preden bi jo povedala še komu drugemu, da bi lahko v miru dojela, kaj se je pravzaprav zgodilo.
Urša, hvala za tvoj čas in ker si svojo zgodbo delila z nami!
Želimo ti veliko uspeha s Čisto 5ko in lepe vrednosti sladkorjev!